Šel sem v Irak – ne da bi kaj dokazal, ampak zato, ker je Babilon še vedno tam.

Bagdad. Reka Tigris. Šesta ura zjutraj. Ribič stoji na sprednjem delu lesenega čolna in z desno roko meče mrežo – popolnoma enako, kot so to upodabljali na asirskih reliefih pred dva tisoč leti. Na nasprotnem bregu se ulica Mutannabi (Mutannabi Street) prebuja – knjigarnarji jemljejo porumenele stare knjige izpod nepremočljivih platnenih prevlek in jih razstavljajo na stojnicah na prostem. V čajnici poševno nasproti se dviga prvi današnji oblak oglja iz žara. Iz zvočnikov na bregu se sliši jutranje poročilo v arabščini – iraški parlament naj bi danes razpravljal o nekem zakonu, napovedovalec govori tako hitro, kot bi želel povedati vse pred začetkom ramazanskega posta. Le oddaljena bojna letala in golobi, ki občasno preletijo glavo, vas opomnijo, da to ni starodavno jutro v Mezopotamiji, ampak Irak leta 2026.

Nisem prišel sem iz junaštva. Ne zato, ker bi želel 'izzvati' državo, ki jo zahodni mediji označujejo za nevarno. Toda ko sem iskal 'Iraq World Cup 2026', se na zaslonu niso pojavila le potovalna opozorila, ampak tudi fotografija babilonskih ruševin – dva tisoč petsto let star lev iz modre glazirane opeke, obdan z bodečo žico na prašnem dvorišču, skoraj povsem prazen. Takrat sem pomislil: če je Babilon še vedno tam, zakaj potem nihče ne gre tja?

Irak leži na Bližnjem vzhodu, v starodavni Mezopotamiji – 'deželi med dvema rekama'. Reki Tigris in Evfrat sta tu ustvarili najzgodnejše človeške civilizacije: klinopis, Hamurabijev zakonik, viseče vrtove. Vojne in konflikti od leta 2003 so ime te države spremenili iz 'zibelke civilizacije' v 'območje spopadov'. Toda lev Mezopotamije – iraška nogometna reprezentanca – bo leta 2026 zastopal to državo na svetovnem prvenstvu. Za mnoge, ki nikoli niso iskali informacij o Iraku, je nogomet prvi razlog, da odprejo ta vrata.

Na ulici Mutannabi (Mutannabi Street) je vsak petek najboljši bagdadski knjižni sejem. Knjige so kot premešana časovnica: ob porumenelih pesniških zbirkah so poceni angleški učbeniki, ob političnih brošurah iz Sadamovega obdobja so večkrat prebrani arabski prevodi 'Harryja Potterja'. Knjigarnar – z bralnimi očali in prsti, obarvanimi s črnilom in prahom desetletij – mi je rekel v angleščini: 'V času Sadama so knjigarne na tej ulici požgali. Ko so vdrli Američani, so jih požgali še enkrat. Toda knjige niso umrle, reka se ni spremenila.' Pokazal je skozi okno na Tigris: 'Ta reka je starejša od vseh naših režimov skupaj. Videla je babilonske kralje, pesnike Abasidskega kalifata, britanske tanke – zdaj gleda nas.'

Babilonske ruševine so približno 85 kilometrov južno od Bagdada, dve uri vožnje. Toda ti dve uri vodita skozi vsaj štiri vojaške kontrolne točke in zračni prostor, kjer so nekoč pogosto patruljirali ameriški brezpilotni letalniki. Ko smo prispeli, sta bili na parkirišču le dve vozili – eno je bilo vodnikovo, drugo je pripadalo uslužbencu iraškega ministrstva za starine. Vodnik Hassan, domačin iz province Babilon, je odprl velika železna vrata ruševin tako sproščeno, kot bi odpiral vrata svojega dvorišča: 'Zdaj ni turistična sezona – Babilon ni nikoli turistična sezona.' Pokazal je na ostanke Ištarinega vhoda – zmaji in biki na modrih glaziranih opekah so bili še vedno popolnoma ohranjeni – in rekel: 'Ko je Nebukadnezar II. zgradil ta vhod, je bil Babilon največje mesto na Zemlji. Zdaj – zdaj nima niti avtobusne povezave.' V njegovem glasu ni bilo samopomilovanja, le ugotovitev.

Severneje ležeči Erbil (Erbil) je glavno mesto iraške avtonomne regije Kurdistan, tempo in varnostne razmere so popolnoma drugačne. Citadela (Citadel) – eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mestnih naselij na svetu, ki ni bilo zapuščeno šest tisoč let – se dviga iz središča mesta kot peščena velikanska torta. Kurdski študent me je odpeljal na svoje najljubše stojnico z žarom in mi med požrešnim uživanjem pripovedoval zgodbe o golih Aymena Huseina (Aymen Hussein), iraškega napadalca, ki je odraščal v Hawiji. 'Zabil je glavo proti Omanu,' je rekel, 'tisti dan sem si tekmo ogledal v živo v čajnici v Erbilu. Vsi v čajnici so poskočili – Kurdi, Arabci, Turkmeni – tisti dan smo bili le ena identiteta.' S palčko za žar je na mizi narisal obliko nogometnega igrišča in na sredino napisal dve besedi: Irak.

南部美索不达米亚湿地——传说中的伊甸园所在地——是我在伊拉克看到的最后一个，也是最不真实的地方。芦苇搭成的浮动房屋（Mudhif）在水面上轻轻晃动，水牛只露出一个鼻子和一对弯角。一个船夫站在他的独木舟上用简单的英语说：'萨达姆曾经想过把这片湿地全部抽干——惩罚这里的沼泽阿拉伯人。水退了十年。然后美国人来了，水又回来了。现在——水退了又涨，涨了又退。湿地还是湿地。'他划了一下桨，前方惊起一群白鸟。不需要任何评论，事实本身已经有足够的分量。

在巴格达的最后一个晚上，我回到了Mutannabi街的茶馆。同一个位置，同一壶阿拉伯咖啡。旁边桌上，一个年轻人正在用阿拉伯语给朋友们翻译手机上关于伊拉克世界杯预选赛的新闻。偶尔蹦出'Mbappé'和'Messi'这样的单词——足球是全球通用的方言。我写下这最后一页笔记的时候，茶馆外面传来了宣礼声。底格里斯河在夜色中什么都看不见了，只能听到水流声。我想把一切都写在一个句子里，但Hassan——巴比伦的导游——在我离开时已经替我写好了：'你知道吗，尼布甲尼撒二世死后不到一百年，巴比伦就空了。但今天的旅游手册上，伊拉克只有'禁止前往'。这座城市的运气不太好——它被历史封了一个太高的头衔，又被现实压了太低的评语。'我付了咖啡钱。留言簿上签了名——虽然没有人会看。