Na Curaçau Nizozemska nikoli ni odšla – le naučila se je nositi kratke hlače

Ko se pisane hiše Willemstada (Willemstad) zrcalijo na gladini zaliva Santa Anna, dobiš občutek – če bi Amsterdam z vrvjo potegnili blizu ekvatorja, pozabili odpeljati njegove zatrepne stavbe ob kanalih in jih nato karibsko sonce pražilo štiristo let – to je rezultat.

Te stavbe dosledno upoštevajo nizozemska razmerja in zatrepne okraske, a barve – limonasto rumena, koralno rožnata, metina zelena, kobaltno modra – sploh niso nordijske. Lokalni vodnik se je naslonil na ograjo Queen Emminega pomičnega mostu (Queen Emma pontoon bridge) in se pogovarjal v papiamentu. Ko je videl, da opazujem hiše, je končal klic in z nizozemskim naglasom v angleščini rekel: 'Veš, zakaj so te hiše tako svetle? Legenda pravi, da je guverner nekoč menil, da je bela odbojnost premočna, in je ukazal vse stavbe pobarvati v barve. A domačini raje pravijo – le spomniti smo hoteli Nizozemce, da to ni Evropa.'

Curaçao je konstitutivna država Kraljevine Nizozemske, leži na jugu Karibov, le 65 km od obale Venezuele. Prebivalstvo šteje približno 160.000. Njegova geografska lega določa njegovo usodo: evropska pravna jurisdikcija v Karibih, dimniki rafinerije nafte in trdnjave iz kolonialnega obdobja sobivajo v isti obzorju.

Ko sem hodil po ulicah četrti Otrobanda (Otrobanda), sem slišal pogovor, ki ga turist ne bi razumel – dve starejši gospe sta na verandi klepetali v papiamentu, vsak stavek je zvenel, kot da so špansko ogrodje napolnili z nizozemsko kožo in dodali afriški ritem. Papiamento je ogledalo Curaçaa: nizozemske besede v jeziku so kolonialna zgodovina, španska osnova je geografska lega, afriški vir ritma so rane suženjstva. Lokalni pisatelj je nekoč zapisal: 'Ko govorimo papiamento, vsakič znova potrjujemo svojo identiteto – Karibčani, pod nizozemsko upravo, afriške korenine.'

Hrana kaže enako logiko plastenja. Jed, imenovana Keshi Yena – izdolbeno lupino nizozemskega sira Edam napolnijo s piščancem, čilijem, olivami in rozinami ter spečejo, dokler se sir ne stopi – je kot okusni arhiv kolonialne zgodovine. Lastnik restavracije mi je povedal: 'Nizozemski mornarji so sir prinesli na otok, afriški kuharji pa so ga napolnili na svoj način. Pred štiristo leti je bila to jed za služinčad – gospodar je pojedel sredico sira, služinčad pa je v preostalo lupino natlačila ostanke. Danes pa je predjed, ki jo postrežejo na porokah.'

Dres reprezentance Curaçaa je temno moder z oranžnimi črtami – temno modra je Karibsko morje, oranžna je nizozemska kraljeva družina. V izložbi športne trgovine v Willemstadu (Willemstad) je ta dres obešen na najbolj vidno mesto, poleg njega pa sta majhna zastava Curaçaa in stara fotografija – na dan zmage na Karibskem pokalu leta 2017 so bile ulice Willemstada polne ljudi. Lastnik, moški v petdesetih, je rekel: 'Nogomet je edini način, da Curaçao opazi Nizozemska. Ne proizvajamo nafte, nimamo finančnega središča. Imamo pa igralce – Leandro Bacuna je igral v Premier ligi, Cuco Martina je bil branilec Evertona. Ko jih Nizozemci vidijo, rečejo: O, to je Curaçaovec.' Za trenutek je utihnil in dodal: 'Pred tem mnogi Nizozemci sploh niso vedeli, da je Curaçao država in ne le letovišče na plaži.'

Klein Curaçao – 'Mali Curaçao' – je nenaseljen puščavski otok, le z zapuščenim svetilnikom in plažo, tako belo, da ne spominja na Zemljo. Kapitan je krmilo zaupal svojemu dvanajstletnemu sinu, sam pa je na radiu nastavil kanal s starimi nizozemskimi pesmimi, nato pa preklopil na reggae. 'Na Curaçau,' je rekel, 'radio nikoli ne predvaja pesmi v samo enem jeziku. Hitrost, s katero preklapljaš frekvence, je hitrost, s katero ta otok spreminja identiteto.'

Ob sončnem zahodu sem se vrnil na Queen Emmin pomični most (Queen Emma pontoon bridge). Luči na mostu so se prižgale. Odsevi dveh vrst pisanih hiš v vodi so se razbili ob mimoidočem trajektu. Po mostu je domačin po službi hodil domov, turist se je ustavil, da bi fotografiral obzorje, najstnik pa je hitro pripeljal s kolesom – nosil je oranžen trenirko reprezentance Curaçaa. Sence teh treh ljudi so se za kratek trenutek prekrile v drobcih na vodni gladini. Nato se je pomični most počasi spet zaprl. Vsak dan na Curaçau je kot ta most: nenehno ga prekinjajo ladje, a nikoli zares prekine – le počaka, da ladja odide, in se spet poveže.