Nogometno potovanje po Slonokoščeni obali: Od Abidjana do Grand-Bassama, za žogo, ki utiša državo

Ko sem prispel v Abidjan, je bil zrak pred letališčem prepojen z morjem – vlažen, svetel, z rahlim vonjem po dimu pečene ribe. Taksi se je peljal proti središču mesta, voznik je radio nastavil na športni program, voditelj pa je v francoščini hitro nizal imena igralcev. Ko je slišal Drogbo, se ni obrnil – le s prstom je potrkal po volanu: »Tukaj ga poznajo vsi.«

Na Slonokoščeni obali je nogomet in potovanje težko ločiti. Greš gledat mesto, pa ti mesto porine igrišče pred oči; poslušaš zgodbe, pa se zgodba vedno vrne k tistemu oranžnemu dresu.

Plateaux v Abidjanu je kot finančno središče, ki se mudi dokazovati. Stolpnice, banke, steklene fasade, ravne ceste – bele linije katedrale sv. Pavla se ob laguni razpenjajo kot jadro, ki ga je razpel veter. Ko ob večeru stojiš na mostu in gledaš obris mesta, skoraj pozabiš, da si v Zahodni Afriki. Ob cesti ljudje v oblekah prihajajo iz pisarn, motorji se vijejo skozi promet, luči v daljavi se ena za drugo prižigajo.

Toda naslednji dan, ko sem vstopil v Adjame, je Abidjan pokazal povsem drugačen obraz. Tu ni hladne urejenosti Plateauxa – le stojnice, hupe, blago, stari dresi, začimbe in val človeških glasov, ki se nikoli ne ustavi. Ob avtobusni postaji je prodajalec na isto vrv obesil Chelsea, Marseille in reprezentanco Slonokoščene obali. Star oranžen dres s številko 11 je veter napihoval, kot bi še vedno tekel. Prodajalec je rekel: »Drogba ni samo igralec. Zaradi njega smo verjeli, da lahko ta država obstane in prisluhne enemu stavku.«

Govoril je o resnični zgodbi iz leta 2005, ki je že zdavnaj vstopila v zgodovino nogometa. Ko se je Slonokoščena obala prvič uvrstila na svetovno prvenstvo, so Drogba in soigralci v slačilnici pokleknili pred kamero in v sprti strani prosili, naj odložita orožje. To ni bil oglas, ne pozneje prirejena legenda – v senci državljanske vojne je najslavnejša skupina mladih v državi uporabila nogomet in spregovorila vsem. Premirje, pogajanja in mirovni proces se seveda niso zgodili zgolj zaradi ene tekme, toda tisti trenutek je Slonokoščeni obali dal skupen glas. Nogomet je ljudi za kratek čas postavil na isto stran – in že to je bilo dovolj veliko.

Iz Adjameja sem se odpravil v maquis v Treichvillu. Plastični prt na leseni mizi, attiéké kot droben sneg na krožniku, zraven pečena riba, čebula, čili in paradižnik. Televizor je visel v kotu, glasnejši od glasbe. Za sosednjo mizo so se ljudje ravno prepirali glede cen, a ko so se na zaslonu prikazali vrhunci reprezentance, so vsi za pol sekunde obstali. Prepir ni izginil – le spremenil se je v razpravo o postavitvi. Za mizo na Slonokoščeni obali je lahko zelo glasno – a brž ko pride žoga, hrup postane skupni jezik.

Pot do Grand-Bassama ni dolga; avto zdrsne iz abidžanskih zamaškov, morski veter počasi odplakne vonj po bencinu. Grand-Bassam je bil nekoč kolonialna prestolnica, zdaj se stare stavbe luščijo, ulice so tihe, plaža pa je široka. Valovi prihajajo iz Gvinejskega zaliva, barva ni vedno razglednična modrina, ima pa surovo moč. Otroci na plaži bosi brcajo žogo, gol sta dva natikača. Odrasli sedijo v senci lesenih lop, pijejo pivo in opazujejo, kako se dim pečene ribe in piščanca vleče po morskem vetru.

Morje tukaj spominja, da potovanje ni le odkljukanje znamenitosti. Leta 2016 je Grand-Bassam doživel napad in bolečino. A ko sediš na plaži, gledaš otroke, ki podijo žogo, gledaš prodajalce, ki razpolavljajo kokosove orehe, gledaš turiste in domačine, ki si delijo isto senco – takrat razumeš, da odpornost Slonokoščene obale ni slogan. Ne gre za pozabo preteklosti, temveč za življenje ob njej.

Po odhodu z obale sem se z avtom peljal proti Yamoussoukru. Ob cesti so palme, kavčukovci in kakavova zrna, ki se sušijo na soncu. Slonokoščena obala je med svetovnimi velikani kakava, a med potovanjem si ne zapomniš etikete »svetovna prvakinja« – zapomniš si vonj tistih rjavih zrn na plastičnih ponjavah: fermentacija, vlaga, na soncu posušena sladkoba.

Ko se je v daljavi prikazala bazilika Notre-Dame de la Paix v Yamoussoukru, je bilo to neresnično. Pogosto jo primerjajo z vatikansko baziliko svetega Petra; ogromna kupola, stebrišča in prazna ploščad so bili kot velikanski arhitekturni stavek, postavljen na ravnino afriške notranjosti. Ko sem vstopil, so koraki odmevali po marmorju. Vitraži so sipali svetlobo po tleh, turistov je bilo malo, tiho je bilo, da si slišal klimatsko napravo in oddaljeno ptičje petje. Ta kraj bega in obenem ostane v spominu: mlada država z veličastno stavbo izraža svojo ambicijo, medtem ko je zunaj nje resnična vera morda bolj med tržnico, cerkvijo, mošejo, nogometnim igriščem in družinsko mizo.

Ko sem se vrnil v Abidjan, se je spet začela pripoved o Hallerju. Leta 2022 so mu kmalu po prihodu v Borussio Dortmund diagnosticirali tumor na modih. Operacija, kemoterapija, vrnitev – to je bila že sama po sebi dovolj težka zgodba. Nato pa je na Afriškem pokalu 2023, ki so ga zaradi pandemije prestavili na začetek leta 2024, za Slonokoščeno obalo zabijal gol za golom in v finalu dosegel odločilni zadetek proti Nigeriji. Slonokoščena obala je kot gostiteljica osvojila naslov – kot film, ki si ga nihče ne bi upal napisati vnaprej.

Tisti večer sem spet šel mimo Plateauxa. Stolpnice so bile osvetljene, otroci so ob laguni brcali oguljeno žogo. Adjameja v daljavi ni bilo več slišati, a vedel sem, da je še vedno tam – in da so še vedno tam tudi valovi Grand-Bassama, pa tudi kupola Yamoussoukra, ki v noči rahlo sveti. Nogometno potovanje po Slonokoščeni obali ni lovljenje zvezd, temveč pot razumevanja države: Drogba je ljudi naučil, da nogomet lahko prosi za mir, Haller je pokazal, da po bolezni še vedno pride prvenstvo, otroci na ulicah in plažah pa te opomnijo, da se vsaka legenda začne z enim človekom, dvema nogama in eno žogo.

Če hočeš videti le morje, ga Slonokoščena obala ima; če hočeš le mesto, je Abidjan dovolj pester. Toda pravi razlog, da prideš, je, da boš tukaj odkril, da nogomet nikoli ni le tekma. Lahko je stari dres na tržnici, gol iz natikačev na plaži, vrhunci na telefonu varnostnika pred katedralo – lahko pa je tudi tihi konsenz, ki ga država sredi hrupa vsakdanjega življenja za hip doseže.