Morocco

Ko sem prvič načrtoval potovanje po Maroku, sem mislil, da se bo zemljevid začel na letališču v Casablanci in se čez Marakeš, Fes in Merzougo raztegnil vse do Sahare. Šele ko sem zares pristal, sem ugotovil, da Maroka ne meriš v kilometrih – najprej te prevzame z vonjem. V večernem vetru Marakeša so se vonji žafrana, kumine, cimeta in posušenih vrtnic na tržnici začimb prerivali kot gruča prodajalcev, ki vsi hkrati govorijo. Med vrečami sem počasi hodil, dokler mi prodajalec ni v dlan položil ščepca Ras el Hanouta – več kot trideset začimb, ki zadišijo kot stara pot od saharskih karavan do obzidja rdečega mesta.

Ko se znoči, trg Jemaa el-Fnaa to pot prižge. Oglje se v vrsti razgori, maščoba jagnjetine kaplja v žerjavico in takoj zažari bel dim; vonj janeževe polževe juhe, zažgane klobase in sveže narezane pomaranče se meša z bobni in kričanjem. Nekdo te vleče k jedilniku, drugi ti ponuja stol, tretji skozi dim zakliče: »China?« Sedel sem na majav plastični stolček, gledal, kako se nabodala obračajo, in nenadoma razumel, zakaj mnogi pravijo, da je Marakeš naporen: ni glasen – je prepoln; tudi v zraku ni praznega prostora.